Grozno mi je priznati, da moja žena vse manj razume. Bolj kot otroci odraščajo, več je nemira v naši hiši, namesto da bi bilo ravno nasprotno.

Ni dvoma, da vam je hudo, ker ugotavljate, da ste ob vseh težavah, ki so se pojavile, ostali čisto sami, brez razumevanja in brez prepotrebnega sočutja. Na vso moč si prizadevate, da bi v hiši vzpostavili red, da bi bilo mogoče zaživeti v skladu z nastalimi razmerami in potrebami, vaša žena pa se nenehno vrača v preteklost, kot da se je zanjo čas ustavil. Boji se vsakega najmanjšega koraka v prihodnost ali spremembe, navajate in zaključujete, da je tako nemogoče živeti. Zlasti zaradi otrok, ki odraščajo, vaša žena pa jim to ne le otežuje, ampak neposredno preprečuje s svojo užaljenostjo ter nenehnim očitanjem, da ji niso dovolj hvaležni, da ne cenijo njenih velikih žrtev, da jo zavračajo, zaničujejo; predvsem pa, da je ne razumejo in da do nje niso sočutni. Vseh teh...