V tem času sadimo tudi bolj ali manj novost v naših krajih, čajoto (lat. Secchium edule). Bodečo bučko, kristofino, bučno sorodnico številnih imen in treh barv. Bele, svetlo in temno zelene. Čajote so lahko bodeče, take so nam najbolj znane, močno pa upam, da bodo v naših krajih maloštevilne čajote brez bodic prevladale nad bodečimi sestrami. S temi bodicami je namreč pravi križ. Si predstavljate, da bi vam na glavo padla četrtkilogramska zelena hruška z bodicami? To se namreč lahko zgodi, saj čajota pleza tja, kamor ji dovolimo. Čajota je ovijalka, raste podobno kot kumara, tudi listi so podobni, le bolj gladki, malenkost večji in zdravi, zdravi vse do slane, pred katero moramo rešiti hruškaste plodove.

A pojdimo od začetka. Čajota nima semen. No, njeno seme je pečka in za nadaljevanje vrste potrebujemo cel plod. Torej celo čajoto, ki je dozorela in kljub ustreznemu skladiščenju v hladni shrambi že decembra ali januarj...