Bili sta sošolki in do nedavna prijateljici. V odmoru jo je prosila, naj stopi čez hodnik in ji natoči steklenico z vodo. Do nedavnega prijateljica je samo obrnila hrbet in odšla.

Popoldne grem v smeri izobraževalnega središča. Obiskujejo ga mnogi mladi s kraja. Mnogi, s katerimi smo se več let srečevali med šolskimi zidovi. Besedica pozdrava pride redko iz ust.

In kot namig k razumevanju doživetega (ne)srečanje z ugledno gospo na ulici. Še pred kakšnim mesecem sva skupaj sedela v odboru, danes je glava odločno nagnjena naprej, pogled uperjen v tla, da ne bi slučajno zdrsnil k meni na drugo stran ulice.

Ne gre za mene. Daleč od iskanja priznanja in pozornosti. Gre za osnovni človeški odnos, za mini minimum medsebojnih odnosov, ki se mu reče ‘zdravo’, ‘dober dan’, ‘kako si’, … Kot da bi bilo posameznika sram, da bližnjega pozna. Kot Peter iz evangelija, ki odločno izjavi: »Ne poznam tega človeka!«

...