So trenutki v življenju, ko se počutimo bolj sinovi in hčere neba kakor pa otroci zemlje. Kadar se zazremo v zvezdnato nebo, ko ležimo v travi in radovedno opazujemo oblake, ki plavajo po nebu, ko se povzpemo na grič ali goro in se pred nami razprostre pokrajina z gozdom, cestami, potmi, vasmi in naselji, ko letimo z letalaom in pod sabo zremo pomanjšana velemesta, polja, travnike, planine ... Večinoma pa le živimo, kot da bi bili le otroci zemlje. Privezani smo na delovno mesto, ujeti v stene stanovanja, prevažamo se v zaprtih avtomobilih, drvimo v vlakih, tramvajih in avtobusih. Hodimo s pogledom, uprtim v tla.

Apostol Pavel nam v pismu Filipljanom odpira pogled v nebo, ko pravi: Kristus je bil v božji podobi, v nebesni lahkotnosti bivanja, v božji slavi, v Očetovem naročju. Pa je po božjem načrtu odrešenja želel sprejeti težnost zemlje, utelesil se je v materijo, postal je človek, še več, privzel si je »podobo hlapca«, se uvrstil med zadnje, najbolj preizkušane; s...