V nov letni čas sem skočila na črni celini, in to pri poletnih temperaturah nad 30 stopinj. Na jugu Alžirije, v slikovitem granitnem gorovju Hoggar, sem pred dvema tednoma pretekla svoj prvi puščavski ultramaraton. Za Transhariano, 270 km dolgo pot, sem porabila 77 ur. Tekla sem večinoma po hribih, na nadmorski višini nad 2000 metrov. Znakov pomladi tam še nisem opazila. Povsem drugače je bilo nato v puščavi, in to kljub saharskemu podnebju, ki na prvi pogled pusti pokrajini nameni le malo kapelj dežja.

Tuaregi, prijazni domačini, mi povejo, da v njihovo deželo pride pomlad, ko zacvetijo mimoze. Tako namreč pravijo puščavskim akacijam. Med bivanjem v alžirski puščavi sem spoznala, da je Acacia retinodes svojevrstno in predvsem dragoceno drevo. Najprej me je očaral prijetno sladkoben vonj drobnih rumenih cvetov. Nato sem opazovala nenavadne igličaste liste, ki so se spremenili v trne – filodije. Jasno, rastlina, ki vtisne puščavi svojevrsten pečat, se mora nekako ubr...