Rožni venec ima svoj sloves: nerazumljivo dolga in precej dolgočasna molitev, ki jo v cerkvah pred mašo navadno moli nekaj malega pobožnih žena, ki samo pol zavestno ter z nekoliko privzdignjenim glasom drvijo od ene do druge zdravamarije.

Načeloma v tej molitvi ni prevelike lepote, sploh pa ne uporabnosti in duhovne izkušnje, poleg tega pa nekoliko spominja na nepristnost. Skratka, ali obstaja vsaj en razlog, ki bi bil resnično privlačen, da bi me spravil k omenjeni družbi molivk?

Približno takšno bi bilo povprečno mnenje in izkušnja mlajše generacije z rožnim vencem. Tudi sam sem ji pripadal. Pa vendar sem si v nekem trenutku postavil vprašanje: ali bom res samo zaradi dolžine rožnega venca, zaradi nekaj ljudi, ki ga pač molijo na njim lasten način, in zaradi dozdevne dolgočasnosti pustil, da ga ne spoznam in ne izkusim? In res, p...