Včasih si zelo želimo pustiti svoj pečat v življenju. Povedati drugim, kako narediti svet boljši. Vplivati na ljudi, da bi delali tako, kot mislimo, da je prav. Starši bi radi svojim otrokom dali le najboljše nasvete, učitelji se trudijo vzgajati svoje učence, duhovniki hočejo vernikom dopovedati, kaj je pravo krščansko življenje … In včasih obupujemo, ker se na videz nikogar nič ne »prime«.

Bdenje mladih na evharističnem kongresu. Procesija z baklami. Lepo je videti toliko mladih, ki v tišini hodijo in premišljujejo. Bakle pa dajo s svojo svetlobo vsemu skupaj še prav poseben čar. Hodimo, hodimo. Ne oziram se veliko naokrog, ker sem zatopljena v premišljevanje. Sčasoma začnem opažati po tleh ogorke. Od bakel. Baklonosci najbrž niti niso vedeli, ne kdaj ne kako. Nekateri so veliki in zelo žarijo, drugi majhni, a prav tako žarijo. In takrat pomislim: kaj se pravzaprav tako žremo?! Saj smo kakor bakle! Goriš, goriš, se trudiš...