Je naši šoli res vseeno?
Te dni so naši otroci spet prinesli domov šolska spričevala. Najmanjši, kot že nekaj časa, brez ocen, le z bolj ali manj jasnim opisom, ki otrokom samim prav nič ne pove, nam staršem pa poda približno sliko otrokovega napredovanja le v znanju. Otroci so tako prepričani, da je bilo vse odlično, tako pri učenju kot tudi vedenju, in da bo tako tudi naprej. Ko pa bo kasneje prišla ocena in tudi kakšna dvojka, Bog ne daj, enka, pa bo stres in »ojej« in jok, seveda predvsem pri učencih, lahko pa tudi pri starših. Učitelji opozarjajo na to, da bi bilo otroke dobro že od malega, ko še niso tako občutljivi, navajati na uspeh in temu primerne ocene.

Predvsem pa spet bode v oči, da v spričevalih ni nobene ocene vedenja. Kakor da bi bilo naši osnovni šoli, očitno tudi evropski, prav vseeno, kako se kakšen učenec vede, kaj počne, ali dela škodo ali ne, kaj bo z njim v prihodnosti. Ko sem nekoč poprosil neko učiteljico, naj pomaga vzgajati našega otroka,...