Zaradi izrivanja slovenščine iz javnosti na avtrijskem Koroškem so Slovenci svoj položaj in občutke pred nekaj desetletji opisovali z geslom »Tujci v domovini«. Leta 2010 pa imamo včasih podobne občutke tudi Slovenci v Sloveniji. Zavedni koroški Slovenci so bili med drugim deležni očitkov, da z vztrajanjem pri svojih »ekstremnih« jezikovnih zahtevah motijo mirno sožitje v deželi, češ, saj bi se lahko vsi prav lepo sporazumevali v nemščini »saj tudi vsi slovenski Korošci znate dobro nemško, kajne?« Podobno se je v Republiki Sloveniji na javnih prireditvah z nekaj tujimi nastopajočimi ali poslušalci že večkrat zgodilo, da so se prireditelji namesto zagotovitve prevajanja odpovedali slovenščini, češ, saj danes že vsi razumemo angleško, kajne? Med tako »vljudno posiljenimi« poslušalci se težko opogumi »ekstremist«, ki bi protestiral. Pa ne samo z utemeljitvijo, da vsi vendarle še ne razumemo dobro angleško, temveč s tem, da pri izbiri jezika ne gre le za razumevanje, temveč tudi za upoštevanje kulturne identitete, za občutek domovinskosti in ne nazadnje za upoštevanje ustavno določenega uradnega jezika suverene države.