Zaupanje je temelj našega človeškega bivanja in odnosov. Živimo od obdarovanosti in podarjanja drugim, da smo dobrodošli in sprejeti. Najprej moramo zaupati sebi. Posebna pot zaupanja so prijatelji, s katerimi živimo svoboden odnos in čutimo, da nas sprejemajo v tem, kar smo. Prav tako doživljamo podporo Boga, saj je vera zaupanje Boga v nas in nas v Boga. Tako gradimo hišo življenja in medsebojne odnose, ki zdržijo tudi v najbolj temni preizkušnji.

Zaupanje se razvije v družini, kjer je otrok obdan in zavarovan z ljubečo skrbjo matere. Ta izkušnja se postopoma poglobi in razširi, ko nas obdarujejo drugi in Bog. Tudi oče sodeluje pri oblikovanju zaupanja, otroku krepi hrbtenico, da se more soočiti s svetom in se odpreti življenjskim izzivom. To ljubezen kasneje dopolnijo še sorodniki, učitelji, duhovniki, terapevti, prijatelji in skupnost. Ob tem odkriva temeljno ljubezen Boga Očeta, ki je prva trdnost in vzbuja zaupanje, kjer ga ni bilo. V odrasli dobi prav tako iščemo l...