Iz sužnosti rešeno ljudstvo je svojo pokvarjenost pokazalo ravno v času, ko je Mojzes na gori v imenu ljudstva sklenil zavezo z Bogom (2 Mz 32,7–11.13–14). Mojzes je iz Božjih rok prejel tabli Božjih zapovedi. Ljudstvo z Aronom pa se je vdalo malikovanju. Ljudstvo »se je pokvarilo«.

Toda Mojzes kljub vsem razočaranjem nad trdovratnim ljudstvom ne popusti, se ne naveliča z njim začenjati vedno znova. Ne naveliča se jim odpuščati. Ne neha jih ljubiti. Ne zavrže svoje voditeljske službe, ki mu jo je Bog prav zdaj znova potrdil. Mojzes ve, da ljudstvo zasluži najhujšo kazen zaradi nehvaležnosti in malikovanja, vendar zaupa v Božje usmiljenje. Z vso dušo prosi Gospoda za ljudstvo. Sklicuje se na velike očake: Abrahama, Izaka in Jakoba, ki jim je Bog obljubil, da jim bo podaril deželo in potomstvo, iz katerega bo nastal velik narod.

Bog je tako prizadevnega, tako ljubečega, tako nesebičnega voditelja potolažil in mu vlil novo upanje za narod.

Po Mojzesu se la...