Saigon oziroma Ho Chi Minh, kot se uradno imenuje, je res čudovito kaotičen. Seveda mora biti človek prav razpoložen, pa tudi ta »užitek« ne sme predolgo trajati, saj je mesto zelo neposredno, izjemno zanimivo vendar tudi utrujajoče. Saigon je namreč dom za več kot 9 milijonov ljudi in velika večina se jih vozi na delo z brenčečimi mopedi, prav nihče izmed njih pa ne bi pri nas vozniške obdržal niti 10 minut. Težke tovornjake in prenapolnjene avtobuse prehitevajo po levi in po desni, vozijo po ozkih ulicah, kjer je še za pešca premalo prostora, na mopedu sta poleg voznika še vsaj 2 sopotnika in prav radi zraven navesijo še kak tovor, morda živo perutnino ali pa kaj zelo širokega in štorastega. Ko gledaš te mopede, se ti zdi, da je nemogoče, da se sploh kam premaknejo, ne pa da tako naloženi in nestabilni švigajo po ulicah kot roj samomorilskih čebel ali pa kot hudournik, ki dere po ulici, se razmakne levo in desno od tovornjaka, kot se voda pred skalnato oviro in se potem zopet zdru...