Večkrat me kdo vpraša, kako bi se jaz odločila na njegovem mestu, za določeno zdravljenje ali pa bi se takšnemu zdravljenju raje odpovedala. Podobna vprašanja so zame vedno nekoliko neživljenjska, ker nikoli nisem v koži človeka, ki se mora odločati. Karkoli bi rekla, je to razmišljanje s čisto drugega stališča, ne iz dejanskega stanja. Čisto drugače lahko govoriš o stvareh, ki se te ne tičejo v živo, ki so zate nekje daleč in se ti morda nikoli ne bodo zgodile. Kot zdravnica bi verjetno vedno zagovarjala zdravljenje z vsemi možnimi sredstvi, kot človek pa bi morda včasih rekla tudi ne. To bi lahko rekla samo zase, ne za druge.

S podobnim vprašanjem se je pred menoj znašla gospa, ki so ji načrtovali operacijo in kemoterapijo. Kolikor sem jo razumela, si nihče od mnogih zdravnikov, s katerimi se je srečevala, ni vzel časa, da bi sedel skupaj z njo in se pogovoril o vsem načrtovanem zdravljenju. Čisto...