Potegniti črto pod slovenskimi lokalnimi volitvami je vse težje in težje. Občin je zmeraj več; barvni kolaž, ki na zemljevidu Slovenije prikazuje, kdo je kje dobil podporo, je zato vsakokrat bolj filigranski. Ne preseneča torej, da se politični analitiki radi zatečejo v komentiranje rezultatov v glavnem mestu in jih – ne brez kančka omalovaževanja, kakor da bi glas volivca iz urbanega okolja veljal več kot oni iz ruralnega – primerjajo z izidi v »provinci«. Pri tem štejejo za provinco tudi mestne občine, kot so Maribor, Celje, Novo mesto idr., skratka vse, kar ne diši po načeloma levo usmerjeni Ljubljani.

Ob vsakokratnih lokalnih volitvah – torej natanko na sredi mandata državnega zbora – tako zmeraj znova izvemo, da je imela glede na število izvoljenih županov največ uspeha SLS, glede zastopanosti v občinskih svetih pa SDS. Letos je za nameček padlo nekaj besed tudi o zunajparlamentarni NSi, ki je marsikje precej prehitela vladne stranke. Seveda pa smo tudi tokrat brž zate...