Spominjam se, da je v zgodnjih časih slovenske samostojnosti v parlamentu neki postkomunistični poslanec v repliki svojemu pomladnemu zoprniku zabrusil: »Boste morali pač zamenjati ljudstvo.« Posebno pikro je ta cinična domislica zvenela zato, ker jo je izustil predstavnik političnih sil, ki so to, kar je posmehljivo sugeriral drugemu, imele nekoč (?) v svojem programu in so na neki način tudi res storile: z množičnimi pomori nasprotnikov in molkom o njih, z uničevanjem kulture in pedagoško-idejnim družbenim inženiringom, predvsem pa z brezkompromisnim prirejanjem zgodovine in lastne podobe. Vsa ta frenetična dejavnost se tudi v poosamosvojitveni dobi ni zmanjšala, v nekem smislu se je mogoče še povečala, saj so nove razmere od agensov tranzicijskega uma zahtevale povsem drugačne oblike delovanja, železno disciplino v borbi za svojo stvar, veliko inventivnost, zmeraj nove tehnike mimikrije in strašno prisebnost, da se po toliko prevalih in premetih sploh še lahko zavedajo, kdo v resnici so, in o tem prepričajo tudi svoje zbegane vernike. Pri tem so genialno izrabljali in seveda še vedno izrabljajo zlasti neformalna, »mentalitetna« omrežja od gospodarstva, medijev in akademske sfere do popularne kulture in športa. Posebej spretno v ta namen izkoriščajo naravno človeško nagnjenje k idealizaciji preteklosti: nostalgijo po starih dneh, olepšanih skozi spominske filtre, učinkovito povezujejo z aktualnim družbenim nezadovoljstvom (ki ga v veliki meri sami povzročajo) in tako varijo hrepenenje po neki povsem utopični, domišljijsko balkanski deželi. Cenena, a močna in zato ni čudno! nadvse priljubljena pijača.