Jenkov nagrajenec Ivo Svetina spregovori o svojem času, o času očetov, ki so jim sinovi prizanesli in jih niso pobili, kakor so oni likvidirali njihove duhovne ali celo telesne očete; pa o zanosu oseminšestdesetih, o samomorih prijateljev, revolucionarnih sinov, katerih očetje so se spraševali: »Kako je mogoče?« Pove tudi o Kocbekovem Strahu in pogumu, ki so ga brali na skrivaj. Ničesar pa ne zvemo o Kocbeku, ki je na pobudo Borisa Pahorja oznanil povojne poboje, nič o zamolčanih žrtvah in slovenski travmi, ki še naprej tli v zavesti posameznikov in naroda. Le en sam zanos upornih sinov, ki z očeti živijo novi, ‘drugi’ čas začaranosti v ta svet in njegove radosti, kjer ni prostora za katoliška vrednostna in duhovna prostranstva, vse je le mit. Krščanstvo nima opravka z Evropo, ostaja le (po)beg v duhovni svet Tibetanske knjige mrtvih. Kaj bi še spraševali po izročilu vere in Cerkve?

In kaj neki pravi iz večnosti Trubar na vse cinično kulturno leporečje...