Ko sem se na potovanju pred leti prvikrat znašel na velikem mednarodnem letališču, sem se nekaj trenutkov čutil čisto izgubljenega: pravi blodnjak hodnikov, vhodov, izhodov, čakalnic, tekočih trakov, stopnišč in drugih naprav, po katerih se v razne smeri premika množica potnikov s kovčki in grozdi druge prtljage. Človek bi pričakoval, da bo zdaj zdaj nastala neznanska zmeda, kmalu pa ugotovi, da je promet kljub navidezni zmešnjavi kar tekoč, da se nič ne zatika in da se pravzaprav ni mogoče izgubiti, če le slediš številnim dobro vidnim in pregledno razvrščenim napisom. Ti so praviloma dvojezični, na vrhu je seveda uradni jezik države, v kateri je letališče, spodaj pa največkrat angleščina, včasih tudi drug tuji jezik, katerega govorci so posebno pogostni »uporabniki« tistega letališča (na nekaterih letališčih v ZDA npr. španščina). Tako je to urejeno po vsem svetu (npr. v Italiji, Rusiji, Egiptu, Nemčiji, Španiji, ZDA) razen v Sloveniji (gl. gornjo fotografijo).