Verjetno bi vsak od nas lahko pobrskal po svojem spominu in našel situacije, ko je imel občutek, da se mu je res zgodila velika krivica. Ali pa vsaj kakšna manjša krivica. Na nekatere potem sploh pozabi in gre naprej. Spomin na nekatere pa ne more in ne more zbledeti. Smo si pa ljudje zelo različni tudi po tem, kako reagiramo na najrazličnejše krivice.

Vedno me pretrese, ko slišim koga reči, da so se mu v življenju godile same krivice, prav nič lepega. Navadno so to starejši ljudje, ki se na neki način že poslavljajo od tega življenja. Hudo mora biti odhajati z občutkom, da se ti v življenju ni dogajalo nič lepega, samo krivice. Nič ne pomaga, če skušaš takega človeka spomniti, da je med vsem težkim gotovo doživel tudi kaj lepega, srečal ljudi, ki so bili dobri. Morda tega ni bilo veliko, bilo pa je vendarle. Ljudje navadno vztrajajo pri svoji prvotni trditvi in jih s svojimi argumenti ne moreš prepričati.

V bistvu gr...