Mlajša žena pripoveduje, da je bil njen mož vojni veteran. Ko sta se poročila, ni vedela, da ima prizadeto spolno funkcijo. Ker ni bilo nobene možnosti, da bi imela spolni odnos, sta se razvezala. Zaradi moževe impotence je bil zakon razglašen za ničnega.

Spolnost v zakonu ni najpomembnejša, je pa zelo bistvena za naravo zakona, tako da ni zakona, če ni nobene možnosti, da se zakon izvrši. Po sklenitvi zakonske zveze sta zakonca dolžna opraviti zakonsko dejanje ali spolno združitev, ki vodi v roditev otrok. Če tega dejanja nista sposobna, sta spolno nezmožna ali impotentna.

V antičnem Rimu impotence še niso imeli za zakonski zadržek. Šele cesar Justinjan (528) je dovolil ločitev zakona zaradi impotence. Če se zakonca po dveh letih skupnega bivanja nista spolno združila, sta se lahko ločila. Tudi v prvih stoletjih Cerkve je imela ženska pravico zapustiti moškega, če se je ugotovila njegova impotenca. V Dekretalih papeža Gregorja IX. (1227–1241) že zasledimo imp...