Učiti se, učiti se, učiti se … Groza! Naj bo učenec, dijak ali študent – vsak se tega otepa. Že zato, da ne bi bil čudak pred drugimi. Ker je med šolajočimi pač modno, da se pritožujejo nad učenjem. Seveda, lepo je dobiti dobro oceno. Takrat kar malo nevoščljivo gledamo tiste, ki so »res samo enkrat odprli zvezek« in dobili odlično.



Tisti, ki niso taki srečneži, pa se grenko spominjajo dolgih ur za zvezki, vaj, mučnega vtepanja v glavo, odpovedovanja mnogim lepim potepom in dejavnostim … In če ne uspe?

Sama nikoli nisem imela problemov z »bo ali ne bo«. Kljub temu pa poznam občutek nemoči in nevzdržne napetosti pred preverjanjem znanja. Bom imela srečo? Bo profesor dobre volje? Se bom spomnila odgovora na vprašanje? V stiski ponavadi postanemo zelo pobožni in jaz nisem nobena izjema. »Jezus, pomagaj mi, da naredim izpit!« sem molila pred prvimi preizkušnjami na fakulteti. Jezus mi je res pomagal in sem ga naredil...