Ne potrebujemo posebnih raziskav, analiz in seštevanj, da lahko izpostavimo najplodovitejšega pisca v šestih desetletjih izhajanja Družine. Jože Zadravec – v komunističnih časih tudi s psevdonimom Jani Ravenko, Sibila ali s kraticami jz, J. Z. in ce, e., j. – je na straneh katoliškega tednika predstavil okrog 260 sogovornikov, napisal vsaj toliko portretov duhovnikov, umetnikov, kulturnikov; reportaž in poročil z njegovim podpisom s križarjenja po Sloveniji in zamejstvu pa je za krepko štirimestno številko. Tudi potem, ko se je leta 2005 po tridesetih letih dela upokojil, tipkovnice ni porinil pod mizo. »Ob računalniku si odpočijem. Vem, da to ni dobro, a ne znam drugače,« mi pove, ko vstopim v njegovo od vrha do tal s knjigami in »arhivi« založeno delovno sobo v stavbi ob mogočni rakovniški cerkvi v Ljubljani, kjer živi in ustvarja že od mašniškega posvečenja leta 1966.



Povej, Ksenja, kaj bi rada?
Ne, Jože, tokrat...