Še vedno sem pod vtisom božiča in vsega duhovnega bogastva, ki ga ponuja ta praznični čas. Razmišljam o vseh ljudeh po Sloveniji, ki ustvarjajo igre, s katerimi želijo približati rojstvo Odrešenika. Tudi v naši cerkvi so zaigrali preprosto, a srčno božično zgodbo, ki je otroke pritegnila k oltarju, duhovnika pa približala ljudem. Bili smo ganjeni, prevzeti in hvaležni. Prav tako še nosim v srcu božično zgodbo, ki sem si jo skupaj z družino in s prijatelji ogledala v Mojstrani. Glavno zgodbo so aktualizirali z zgodbo fanta v sodobnem času. Vzpon in padec mladega človeka, ki je ob telesni bolečini in ob zvestobi prijatelja spet vzljubil življenje in odprl srce Jezusu, se nas je dotaknila in je bila dobro izhodišče za pogovor že med potjo proti domu. Sprašujem se, zakaj posvečamo toliko svojega dela in časa temu, da vedno znova obnavljamo Jezusovo rojstvo v igri, v knjigah, s postavljanjem najrazličnejših jaslic. Je to le ljubek običaj ali je izraz naše vere v rojstvo Božjega Sina? Za...