Aretacija človeka, ki ima očitno na vesti srebreniške žrtve, nastavlja ogledalo tudi domačim zločinom brez zločincev.

Naj mi bo – tudi zato, da razkrijem drobno vpletenost v temo tega zapisa – dovoljen izlet v lastno biografijo. Pisalo se je leto 1985, ko me je nekega pomladnega dne – zaključeval sem četrti letnik srednje šole – doma pričakala nenavadna očetova ponudba: »Imaš možnost izbrati, kam boš šel v vojsko.« Ker oče kot eden redkih nepartijcev v občinski strukturi ni bil ravno v položaju, ko bi se na vojnem odseku lahko »pogajal« za sinovo lagodje v JLA, sem takoj zaslutil, da izbira skriva zanko. In res jo je. Izbirati sem smel med Bitolo in Ohridom. Ko si enkrat tisoč kilometrov od doma, je skoraj vseeno, kako se imenuje kraj, kjer si moral priseči, da boš tudi za ceno lastnega življenja branil jugoslovanski socializem! Kljub temu sem se zaradi »zgodovinskih« razlogov odločil za Ohrid in tako po lastni krivdi prišel v kasarno, ki ji je tisti čas poveljeval eden naj...