V začetku leta 1991, kmalu po plebiscitni odločitvi za neodvisno Slovenijo, je Ljubljano obiskal J. A. Duran i Lleida iz Barcelone, takratni predsednik politične stranke Unió Democratica Catalunya (CiU). Vzrokov za našo odločitev mu ni bilo treba dosti pojasnjevati, saj je bil položaj Slovenije in slovenščine v Jugoslaviji podoben položaju Katalonije in katalonščine v Španiji; simpatiziral je z nami ter se natančneje seznanil z nameni, načrti, metodami in možnostmi političnega vodstva dvomilijonskega naroda za dosego neodvisne države.

Devetmilijonska Katalonija je še danes avtonomna pokrajina (Generalitat de Catalunya), gospodarsko, umetnostno in celo športno bolj razvita kakor Slovenija (olimpijada 1992, nogometni klubski prvak znova Barcelona ...), vendar brez neodvisnosti, kljub osmim stoletjem svojega knjižnojezikovnega izročila uradno dvojezična, zaradi priseljevanja pod močnim pritiskom španščine (kastiljščine). V Delovi Sobotni prilogi pa je...