»Vendar ji ni odgovoril niti besede« (Mt 15,23).

Takšnega Jezusa nisem navajena. Ignorira, ne odgovori in preizkuša. V času počitnic in po duhovnih vajah, ko vse žari in je srce voljno, kar ustavi božja beseda in me sprašuje, nagovarja in tudi opominja … Kaj bi jaz storila, če bi bila v koži kanaanske žene? Bi vpila na pomoč, bi ga čakala za vogalom, ali ne bi verjela, da mi lahko pomaga nekdo, ki bi se mi rad izognil? Če bi bila v težki preizkušnji in bi vedela, da Jezus ozdravlja bolne in obsedene, bi tekla in prosila usmiljenja. Bi, ker sem mama z dušo in s telesom, z napakami človeškega greha, a vdana do konca. Vztrajnost in trma bi me spravili na kolena in z besedami: »Gospod Jezus Kristus, usmili se mene, grešnice,« bi izpovedala svojo vero in vdanost. Bogu hvala, da mi je bila podarjena že v zibelko! In potem bi se oprijela njegovih nog in čakala. Morda bi storil čudež in uslišal prošnjo, kar bi me neznansko osrečilo. In prav kmalu potem bi šli z družino na zahva...