Glavni junak romana Bela kot mleko, rdeča kot kri mladega italijanskega pisatelja (in srednješolskega profesorja) Alessandra D’Avenie je 16-letni Leo.

Rad klepeta s prijatelji, igra nogomet, se potepa z motorjem in živi v popolnem sožitju s svojim iPodom. Ure, ki jih preživi v šoli, so trpinčenje, profesorji »ogrožena vrsta, za katero upa, da bi čim prej izumrla«. Ko dobijo nadomestnega profesorja za zgodovino in filozofijo, se tako pripravlja, da ga bo sprejel s cinizmom in s poslinjenimi papirnatimi kroglicami. A ta mladi učitelj je drugačen. Kadar razlaga, kadar spodbuja učence, da bi živeli polno, da bi iskali lastne sanje, mu žarijo oči. Leo v sebi čuti moč leva, srečuje pa tudi sovražnika, ki ga preganja: belino. Belina je odsotnost. Vse, kar je v njegovem življenju povezano s pomanjkanjem in izgubo, je belo. Nasprotno je rdečabarva ljubezni, strasti, krvi; rdeči pa so tudi Beatricini lasje. Leo namreč ima svoje sanje, ime jim je Beatrice, čeprav ona za t...