Ko so v vodilni opozicijski stranki Angelo Merkel ob obisku opozorili na nekaj eklatantnih znamenj restavracije komunistične ideologije na Slovenskem, je nastal vik in krik: konservatini naprednjaki so si medijsko vili roke, češ da gre za blatenje domovine. V resnici pa gre za najbolj preprosta in očitna dejstva: od odlikovanja zadnjemu šefu organov za notranje zadeve v partijski državi do evrskega kovanca s komunistično simboliko in stopnjevanega poudarjanja konstitutivnosti komunistične preteklosti za sodobno slovensko državo. Vse te stvari so v notranjepolitični realnosti priznane kot trend, kot ideološka usmeritev tiste politične opcije, katere reprezentant je razpadla koalicija in ostanki njene vlade (besedilo je bilo napisano 19. 9., dan pred glasovanjem o zaupnici): zakaj bi Slovenija svoje identitete ne smela živeti tudi navzen, v razmerah svoje aktualne širše države, Evropske unije? To je skoraj podobno, kot da bi se kdo razburjal in protestiral proti temu, da kakega tekača imenujejo atlet, in trdil, da je to nezaslišana žalitev. Dvojna igra in moralizem seveda nista izum komunizma, čeprav sta v njegovi virtuozni izvedbi dosegla posebne, neslutene razsežnosti; a tu ne gre samo zato, absurd je še globlji. Nekatera dejanja, zlasti kovinska moneta s partijsko zvezdo, namreč povsem razločno izražajo idejno usmeritev, ki naj bi postala slovenska identiteta, tudi navzen. Položaj je torej takšen, kot da bi sami drugemu rekli: »Smo atleti,« in se zgrozili, ko bi nas ta želel poklicati s tem imenom.