»Glas vpijočega v puščavi …« (Mt 3,3)

Beseda, ki mi prihaja v ospredje v pripravi na Jezusov prihod, je puščava. S to besedo bi lahko označil marsikateri položaj v svojem življenju pri samem sebi ali ob srečevanju z ljudmi. Puščava je območje, ki ni gosto poseljeno, je pusto in ne daje pretiranih znakov življenja. S to besedo bi lahko označil rutino dnevnih opravil, srečevanj z ljudmi, iste besede, isti obrazi. Izrekanje vedno istih besednih zvez, ker nam za kaj več ali globljo vsebino zmanjka poguma. Puščava so lahko tudi občutki žalosti, osamljenosti in neljubljenosti v človekovem življenju. Puščava je potrtost, razočaranje in jeza na človekovem obrazu. Puščava je nesmisel, ki ga mnogi doživljajo. Marsikaj bi se še našlo, če bi nadalje premišljevali, kaj vse lahko predstavlja pusto življenje. Biti »glas vpijočega v puščavi« je izziv, ki ga imam pred seboj v tem adventnem času in sploh v svojem življenju. Oznanjati in kazati na Jezusa Kristusa. Stvari v življenju oživi...