»Duh vsemogočnega Gospoda je nad menoj,
ker me je Gospod pomazilil« (Iz 61,1).

Kot že tolikokrat doslej tudi danes strmim nad Božjo modrostjo in se sprašujem, kako je mogoče, da nam Gospod po svoji besedi tako konkretno prihaja naproti, da so njegove besede tako primerne za ta trenutek – zame in za mnoge. Pa ne strmim le nad Božjo modrostjo, pač pa tudi nad njegovo ljubeznijo in materinsko nežnostjo. Zakaj?

Prihaja mi naproti z blagovestjo (v Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše, da je to: prijetna vest, veselo sporočilo). Kako veš, Gospod, da je neprijetnih novic iz dneva v dan več in da me to tako pritiska k tlom? Kako veš, da v tem trenutku tako zelo potrebujem prijetno in veselo vest, vest upanja in življenja?

Prihaja mi naproti z ozdravljenjem. Ne morem se načuditi, Gospod, da poznaš stanje mojega srca in veš, kako je pobito. Hvala, Gospod! Zares potrebujem tvoj dotik! Dovolim ti, da položiš svojo mogočno roko na moje srce in me zdraviš....