Bogovdano praznujmo svete božične dneve, v katerih so rodovi pred nami trdno spletli svojo vero, radost, vedrino, upanje in peli najlepše pesmi, vsem stiskam in ujmam, preizkušnjam in trpljenju navkljub. Ko so v orkester noči zapeli zvonovi, je završalo med ljudstvom pod Triglavom: to slovenski zvonovi pojo! Ko so zažarele lučke na božičnem dreveščku in so jaslice oživile dogodek Odrešenikovega rojstva v ljubeči preprostosti in so se od vzhoda do zahoda, na slednjem koščku slovenske zemlje ljudje, otroci, mladi in odrasli zbirali k molitvi in pesmi: to si v miru in spravi podajajo roke verni Slovenci, da je bila prava eksplozija Božjega Duha na tej zemlji, zemljici naši. Ko so zapeli Slava Bogu na višavah … to naše slovensko ljudstvo poje!

Še vedno tako odmeva, od veselih ljudi prihaja: to verni Slovenci pojo, ubrano z dušo kakor v jutru stvarjenja, pojo o Novorojenem, o krilatih angelih z nebes, samo oni tako lepo pojo, kot bi se spojili s prelestjo narave, z bistrino...