Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Ne moreš biti duhovnik, če nisi malo poeta

Za vas piše:
Ksenja Hočevar
Objava: 05. 02. 2011 / 23:00
Čas branja: 8 minut
Nazadnje Posodobljeno: 03.02.2011 / 08:09

Ne moreš biti duhovnik, če nisi malo poeta

Kot duhovnik in kot človek sem z Bogom vedno malo v spopadu, na neki način sva z Bogom v neprestanem boju drug za drugega. V tem kontekstu nastane meditacija – ko Bog ne »funkcionira« tako, kot bi jaz želel ali ker sploh ne »funkcionira«.
Tretja pesniška zbirka frančiškana p. Pavleta Jakopa

»V njem uzremo novega ‘borilca z Bogom’, drugačnega ‘križarja’ za nek drugi, nov, tudi kataklizmični čas, ki sta ga ‘bolečina’ in ‘tragos’ človeške samote tako utrdila v veri in upanju in ljubezni, da je odgovoril na njegov klic in kot oznanjevalec njega stopa za njim že desetletje; se vsak dan sicer spopada z njim, a pri njem vendarle ostane.« Tako je zapisal Jože Faganel v spremni besedi k novi pesniški zbirki frančiškana p. Pavleta Jakopa. Zlati prah tlečega upanja in Kamni bivanja sta naslova prvih dveh Jakopovih pesniških zbirk (obe sta izšli pri založbi Družina), tretjo knjigo (januarja je izšla pri Mohorjevi družbi) pa je naslovil Ostajam pri tebi.

Ostajam pri tebi – pri kom?
Kot duhovnik in kot človek sem z Bogom vedno malo v spopadu, na neki način sva...

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.

Nazaj na vrh