»Kako bom zmogla prehoditi 800 kilometrov do Santiaga, če zadnje pol leta zaradi obrabe kolen komaj hodim? Saj to je norost! In kako me ima lahko Bog rad, če pa so se mi po bolečem odnosu podrle sanje?« sem se spraševala, ko sem na sprehodu preverjala, ali me noge sploh držijo pet kilometrov.

Slutila sem, da je camino posebna pot preizkušnje vere, nisem pa razumela, kaj bi lahko pomenila za moje življenje, le neznansko me je vleklo tja.

28. junija 2010 sem si v Saint-Jean-Pied-de-Portu rekla: »To je to, Špeli, zdaj boš hodila.« Na Brezje sem že romala peš, toda 30-krat na Brezje zapovrstjo? Na začetku sem hodila z zakonskim parom in mlado ženo z Jesenic. Pri »ognjenem krstu« prek Pirenejev so bili čudovito darilo in spodbuda. Bila sem nevajena nahrbtnika in svojih plešočih nog, toda vse so odtehtali družba, gorski pašniki in divji konji na vrhu. J

Tretji dan pa sem se zavedela, da Bog pripravlja nekaj posebnega tudi...