Že v mladih letih se je sveti Porfirij navdušil za meniško in asketsko življenje, zato je s petindvajsetimi leti zapustil domače in šel v Sketsko puščavo zahodno od Nila, tam preživel pet let, nato pa se odpravil v dolino reke Jordan in v votlinah preživel še nadaljnjih pet let. Ker je ob tem hudo zbolel, je poromal v Jeruzalem, da bi si tam izprosil zdravja. Ko je ležal napol nezavesten na Golgoti, je v videnju videl Jezusa, kako se spušča s križa in mu govori: »Vzemi ta les in ga čuvaj.« Bil je čudežno ozdravljen, Jezusove preroške besede pa so se izpolnile potem, ko je bil čez čas posvečen v duhovnika in nastavljen za varuha relikvij sv. Križa. Že prej je med reveže razdal vso svojo dediščino in še naprej živel asketsko in spokorno življenje. Ko je bil imenovan za škofa v Gazi, je bila njegova »glavna naloga« boj proti poganstvu, ki je bilo v mestu še zelo razširjeno. Mesto je premoglo le tri krščanske cerkve, poganskih templjev pa je bilo osem, največji in najimenitnejši Marneio...