Premišljujem o gospe, stari čez osemdeset let, ki je pred kratkim svojo hišo, v kateri živi, prepisala na hčerko, sama pa ima do smrti pravico bivanja v njej. »Sedaj nimam ničesar več,« je žalostna potožila svoji petnajst let mlajši sestri. Ta pa se je ob tem odzvala čisto drugače. Čestitala ji je za ta dogodek in rekla: »Krasno, to te bo razbremenilo, sedaj, na zadnjem delu življenjske poti, lahko odvržeš ves balast.«

Mlajša sestra je potem začela razlagati starejši, kako sama doživlja svojo starost in upokojitev. Res je, da je petnajst let mlajša, res pa je tudi, da si je vse življenje prizadevala živeti zelo zavestno in je ob vsem, kar je doživljala, sproti veliko razmišljala. Ves čas se je učila in se še vedno uči. Takole pravi: »Vedno bolj se učim odvreči nepotrebni balast. Ni mi več treba, da imam vedno prav. Nikogar mi ni več treba poučevati, ne se več grebsti za kaj. Ni se mi treba truditi, da bi bila posebej upoš...