»Oglasim se pozneje, nimam časa.« »Ne morem čakati, nimam časa.« »Ne morem sprejeti te zadolžitve, ker nimam časa.« »Rad bi pomagal, pa nimam časa.«

Nihče nima več časa. Otrok se mora igrati. Učenec se mora učiti. Mladina se ukvarja s športom. Mladoporočenci opremljajo stanovanje. Starši se morajo ukvarjati z otroki, stari starši z vnuki. Bolniki imajo skrbi sami s seboj. Za umirajoče pa je prepozno.

Ali se je Bog Oče zmotil v svojih računih in so vse ure in vsi dnevi prekratki? On, ki biva zunaj časa, se najbrž smeje, ko nas gleda, kako se bojujemo s časom.

Neštetokrat se spomnim čudovite misli indijskega pesnika Rabindranatha Tagoreja: »Gospod, dovoli, da smem za nekaj trenutkov sesti k tebi – začeto delo bom že pozneje končal.« Te njegove besede mi vedno sežejo v srce. Spremljajo me kot kakšna lepa melodija. Včasih mi zvenijo v ušesih še ponoči. »Gospod, dovoli, da za nekaj trenutkov sedem k tebi,« zašepetam in nenadoma postanem lahka kot pero. Moj Bog...