»Družino imenujemo zarodna celica vsega človeškega življenja, toda družina je več kot to, je središče življenja.

Še nikdar doslej, v nobenem prejšnjem obdobju, nismo bili v to tako prepričani kot danes, ko smo spoznali kritične posledice decentralizacije družine. Stari so izseljeni v domove, sorodniki se odmikajo drug od drugega, matere in očetje razmišljajo o ločitvi, napol odraščeni otroci bežijo od doma, majhne otroke vzgaja televizija in o nerojenih se postavlja vprašanje, ali naj bodo sploh še donošeni …« je pred dvajsetimi leti zapisala psihoterapevtka Elisabeth Lukas. Od tedaj se nič kaj bistveno ni spremenilo. Morda bi danes dodali, da otroci sploh nočejo več od staršev in da se mladi odločajo za življenjske skupnosti brez izrečenih obvez. Klasična družina je postala le ena izmed oblik skupnosti, kjer skupaj živijo odrasli in otroci. Ali je to dobro za posameznika in družbo, bo pokazal čas.

Za kristjane je...