Hvaležno gledam Te skoz vsa stoletja,
visečega na križu, moj Gospod!
Trpečega za vsako bol zablod,
za vse strahote našega početja.
Kot Ti me še nihče nikdar ni ljubil,
kot Ti nihče ljubezni razodel!
Za vse, ne zame le, si krvavel, da vse pritegneš k sebi, si obljubil.
Hvaležno gledam Te, kako umiraš, z besedami vstajenja na ustnicah, razpokanih od žil v žerjavicah –dotlej da smrt poslednji smeh zasvira.
A Ti si vstal – prav tretji dan iz groba in smrti krik je vzvaloval potres, pekel še zdaj trdi: »Ni res! Ni res!« –a Ti si vstal in v nas živiš, Svoboda.
O, križana Ljubezen, Bog-Beseda!
Skoz vsa stoletja srcu govoriš,
čeprav se včasih le kot želja zdiš
po sreči, ki je smrt več ne razjeda ...
Hvaležno gledam Te, od mrtvih Vstali:
zdaj nisi več božansko daleč proč:
v lase se Ti ujel poslavljajoč
je zvezdni prah, z rosico z oljk ob skali.