Ali obstajajo dejavniki, ki sprožajo žrtveno in samoobrambno držo Cerkve pri odzivih na zunanje in notranje kritične poglede?

Vroča razprava o »cerkvenih aferah« (mariborske finance, domnevni vatikanski ukori cerkvenim dostojanstvenikom ipd.) je na površje prinesla številna stališča, zakaj se je Cerkev v javnosti znašla v tako zagatnem položaju, v katerem se zdi, da izredno težko prenaša kritiko na svoj račun.

Svoje videnje tega položaja je v nedavni oddaji Pogledi Slovenije predstavila Družinina (zdaj še Časnikova) kolumnistka Urška Makovec, ki je dejala, da se Cerkev na neki način še vedno počuti kot žrtev in se v tej drži tudi samoobrambno odziva na kritične poglede (ne le od zunaj, temveč tudi od znotraj, bi lahko dodali).

»Cerkev kot žrtev« pa je za marsikoga v slovenskem javnem prostoru nemogoč pojem; šlo naj bi le za zavestno vztrajanje v žrtveni vlogi v pričakovanju, da bo to Cerkvi prinašalo javnomnenjske odpustke,...