Dober večer,
dolgo ti nisem odgovorila. Hotela sem malo razpravljati o stanju duha v naši družbi, potem pa se je hipoma vse spremenilo, da sem na vse zunanje pozabila.

Lojz nikoli ni bil bolan, zdaj pa ga je že dolgo mučilo mnogo čudnih znakov nečesa nenavadnega, včasih sem mislila, da me noče slišati, včasih, da se norčuje iz mene, zadnjič sem mislila, da je pijan, tako ga je zaneslo enkrat ali dvakrat. Nehal je brati časopis, nehal je delati, postal je ali razdražljiv ali pa zamišljen, čuden. In od prvega pregleda se je vse začelo vrstiti s filmsko naglico: nevrologi, okulisti, slikanje glave tako in drugače, sprejem v bolnišnico in prva diagnoza: tumor.

Sama veš, da se nič ne spoznam na telo in bolezni, beseda tumor pa kar useka! Včeraj zdrav človek, poln načrtov, danes pa tu v postelji z grozečo diagnozo, ves prestrašen in bel. Kako se strah širi s pogledi in tudi molče!
Ja, dve stvari sta mi iz tega časa ostali v spominu: strah in spoznanje o medicinsk...