Evropejci se zadnjih 20 let vse bolj strahoma sprašujejo, ali ne bodo kmalu manjšina starcev v morju mladih muslimanov. V tem času so namreč muslimani postali dokaj vidni in glasni v Zahodni Evropi ne le zaradi javnega izražanja svoje identitete, marveč tudi zaradi političnih zahtev, s katerimi hočejo to identiteto okrepiti in ji dati javen in zavezujoč značaj. Najpogostejša zahteva, ki jo islamski predstavniki naslavljajo na evropske voditelje, je (vsaj delno) priznavanje šarije, tj. islamske zakonodaje. Takšno zahtevo je npr. izrazil voditelj bošnjaških muslimanov Mustafa Cerić v svoji Deklaraciji evropskih muslimanov (2006). Javnost je precej razburkal celo anglikanski primas Rowan Williams (2008), ko je ugotavljal, da bo v nekaterih primerih treba dovoliti šarijo, ker muslimani ne zaupajo britanskemu pravnemu sistemu. V začetku tega meseca je nemški predsednik Joachim Gauck omenil, da se ne strinja s svojim predhodnikom, ki je poleg krščanstva in judovstva tudi islam uvrstil med ustvarjalne sile Nemčije. Čeprav je dodal, da so njen del tisti muslimani, ki živijo v njej, je razhudil nekaj muslimanskih predstavnikov in stranko zelenih, ki jo vodi Turek Cem Özdemir. Ko je nekaj dni pred Gauckom Aiman Maczer, predsednik Osrednjega muslimanskega sveta v Nemčiji, razlagal, kako vsa Zahodna Evropa stoji na vzhodnih muslimanskih nogah, se ni ob to nihče spotaknil. Kaj bi se zgodilo, če bi si kdo drznil reči, da stoji arabski svet na judovskih in krščanskih nogah, saj so bili Arabci v glavnem pripadniki teh ver, preden so postali muslimani? Ne nazadnje je med njimi nemalo kristjanov kljub zatiranju!