Dom pogrešamo le, če ga imamo.

Zanimivo bi bilo poslušati, kdaj in kje smo prav posebno občutili domotožje. Verjetno bi bile naše pripovedi zelo različne. Vse pa bi imele nekaj skupnega: kdaj se nam je prav posebno tožilo po domu.

Znanka, malo starejša od mene, se spominja, kako je v povojnih letih prišla z dežele v srednjo šolo. Stanovala je nekje na Rakovniku in skoraj vsak dan je odhajala na tamkajšnjo železniško postajo, da je pomahala v slovo vlaku, ki je peljal na Dolenjsko. Zdelo se ji je, da je tako na nek način povezana s svojim domom, kjer je bilo življenje res čisto drugačno kot v mestu. Trajalo je kar nekaj časa, preden se je navadila na mesto. Čisto privadila se je morda šele, ko se je poročila z Ljubljančanom. A tudi pozneje se je rada vračala domov, čeprav domotožja ni imela več.

Pretresljive so tudi pripovedi ljudi, ki so morali zapustiti domovino in se niso mogli več vrniti. Kdor je vedno živel v svojem domačem okolju, si vsega...