»Učenca sta slišala, kar je rekel, in odšla za Jezusom« (Jn 1, 37).

»Glejte, Jagnje Božje!« (Jn 1,35) je preprosto in vendar zelo močno pričevanje Janeza Krstnika, ob katerem sta učenca brez dvoma stopila za Jezusom. So bile res besede tako prepričljive? Ne vem, ali sta jih učenca sploh razumela. Ne vem, kaj so njima pomenile besede »Jagnje Božje«. Nista spraševala, dovolj je bil pogled. Zgovoren je bil obraz Janeza Krstnika, zazrtega v Jagnje Božje. Njegova drža je bila prepričljiva. Kaj pa moj obraz, je tako zelo zazrt v Gospoda, da bi nagovarjal druge in jih spodbujal k njemu?

Učenca Jezusu nista izrazila potrebe, naj jima pove kaj več o sebi. V njima je le ena želja: da bi bila z njim, zato ju zanima le, kje je doma. Pri njem se želita udomačiti. Pri nekom, ki ga ne poznata in ne vesta veliko o njem. Da, močno je bilo Janezovo pričevanje, pričevanje obraza, ki izraža notranjo naravnanost na Gospoda. Kaj pa moje pričevanje, ima moč? Ob tem se v meni pre...