Gradimo svoj babilonski stolp, kjer vsak govori svoj jezik, kjer ima vsak svoj prav.

Škof Jurij Bizjak je ob imenovanju za koprskega škofa zapisal: »Le jadra spet napnimo, valovom se izročimo, kak je čisto morje ...« Podobno smo čutili ob začetku naše samostojnosti, prepričani smo bili, da je vetra dovolj in da imamo dovolj močna jadra, žal pa so valovi vsak dan močnejši in kar je še huje, morje vse bolj kalno. Za krmilom pa velika gneča. Mnogi se sprašujemo, zakaj. Sama sem prepričana, da se je tisti trenutek, ko smo začeli spoznavati vso tragiko naše zgodovine, v nas nekaj sesulo, kot da jadra ne ubogajo in jih neka nevidna sila obrača od vetra. Ob različnih resnicah se mi zdi, da gradimo svoj babilonski stolp, kjer vsak govori svoj jezik, kjer ima vsak svoj prav in kar gradimo, ne gradimo na skali, marveč na pesku.

Ob tem ne morem mimo našega gradbeništva. Dolgo je bila to zgodba o uspehu, o kateri pričajo mogočne stavbe, tudi cerkvene, mostovi, viadukti, kilo...