Ljubljanski zvon, 1926, 483

Pesnik Srečko Kosovel v slovenski literarni zgodovini velja za izjemnega lirika, ki je v letih po prvi svetovni vojni ne le obogatil našo lirsko pesem, ampak jo je z avantgardnimi potezami premaknil v izrazit modernizem, še posebej v smeri konstruktivizma. Njegov pesniški razvoj se je iz neoromantike in impresionizma naglo prebil v ekspresijo in končno v njegov prepoznavni kons. V formalnem smislu je obvladoval klasične forme, pogosti so soneti, razmahnil pa se je v svobodnih formah kot noben njegov sodobnik in kdaj pristal pri slikovnih lepljenkah, kakršne so »Prostor«, »Zrcala« in »Bomba«.

V literarnih zgodovinah in literarni javnosti je Kosovel označevan kot socialno opredeljen, močno zazrt v svetovno dogajanje in poln iskanja rešitev potapljajočega se evropskega človeka, denimo v pesmih »Ekstaza smrti« in »Tragedija na oceanu«. Njegova notranja razbolelost je bila toliko večja, ker je bila obremenjena z usodo podjarmljene...