Vsaka sakralna umetnost še ni umetnost krščanske lepote in duha

Občutje sakralnosti ali svetega vsebuje po velikem fenomenologu vernosti Rudolfu Ottu dvoje temeljnih razsežnosti. Najprej gre za tremendum, za strahospoštovanje, ko nas ob sakralni osebi, predmetu, kraju ali trenutku spreleti srh. In ko gre za umetnost, zatrepetamo ob lepoti, ki nas presune. Kar naenkrat ne upamo govoriti na glas, ko se premikamo, hodimo skoraj po prstih in v nas je bojazen pred nečim neznanim, pred tistim, kar nas presega.

Toda zakaj potem ne zbežimo iz romanske bazilike, iz budističnega templja ali iz nekropole? Ker nas preprosto tudi nekaj privlači. Da, to je druga razsežnost sakralnega, ki jo je veliki mislec imenoval fascinans. Kljub vsem strahu nas sakralni kip privlači, ne moremo se oddaljiti od platna s sakralno tematiko, vse bi dali, da bi zaslišali še enkrat neke zvoke in poromali bi daleč, da bi prišli do svetišča ali svetega kraja.

Tremend...