Portretno-spominski zapis ob deseti obletnici smrti Rafka Vodeba

Ne morem verjeti, da je minilo deset let, odkar ga ni več med nami. Rafka Vodeba namreč. Duhovnika, pesnika, publicista, prevajalca, umetnostnega zgodovinarja, profesorja, urednika, duhovnega svetovalca in strastnega iskalca svobode.

Kakšno leto pred njegovo smrtjo sva hodila okoli Turnega, vasice, v kateri se je naselil in preživel zadnja leta. Hodila sva in pila barve tiste jeseni, govorila o minljivosti vsega, razen neminljivosti, ter razpredala o letih, ki vztrajno kopnijo.

»Tule, med slivniškimi duhovniki me boste pokopali!« Moje oko je zatipalo v dalje, proti severu, in se nisem mogel načuditi stvarstvu, ki je ležalo pred nama. Proti zahodu je čepel polis Norikon, Rifnik z vso svojo davno preteklostjo v nedrih in na površju, v daljavi proti severu se je sončilo Pohorje, proti jugovzhodu pa mehko valovalo kozjansko hribovje z njivami, pašniki in hišami. Lepo prižnico si je našel.
...