Spet nov dan, novi izzivi in čakanje avtobusa. Na njem ni nič presenetljivega – gneča! Vsenaokrog zaspane »face«, razen gospe, ki se navdušeno pogovarja po telefonu. Takoj prepoznam srbščino. Zabavata me njen zanimiv način pripovedovanja in dobra volja, medtem ko nekemu starejšemu gospodu na obrazu piše, da bi ji rade volje rekel nekaj krepkih, ker je pač »z juga«. V glavi se mi porodi vprašanje, ali je bila ta gospa že kdaj žrtev nestrpnosti zaradi »napačne« narodnosti.

Izstopim pred Filozofsko fakulteto, kjer od daleč zagledam kolege, ki čakajo na pričetek dvournega spanca (beri: predavanja). Prijateljica me takoj objame in mi hiti pripovedovati najbolj svežo novico. Vedno si vse poveva in večkrat me do solz nasmeji, a glej ga zlomka … Prihaja iz Srbije … Pa kaj? Tam sta še kolega, prav tako iz Srbije, in kolegica Makedonka. Prispeta še vedno nasmejani Hrvatica in Bošnjakinja ter nekaj Slovencev. Skupaj študiramo južnoslovanske jezike (saj veste – tiste »z juga«: hrvaščin...