Bog ve, koliko solz je te dni, okrog prvega novembra, steklo na naših pokopališčih: solze kesanja, solze obžalovanja, bridke solze ob nenadnem odhodu dragih svojcev in prijateljev, neutolažljive solze globoke notranje ranjenosti in, zakaj ne, marsikje in pri marsikom tudi solze veselja in hvaležnosti. Da, solze niso le izraz žalosti, so tudi izraz sreče in notranje obdarjenosti.

Solze spreminjajo žalost, tolažijo in nas neverjetno povezujejo z drugimi. So eno od najboljših sredstev duševne komunikacije, tako v globoki žalosti kot v najglobljem veselju. Bog nam je dal dar joka in dar solz, zato so prvi kristjani celo molili, da bi jih Bog obdaroval z darom solz.

Prvi krščanski menihi so razlikovali pristne in nepristne solze. Nepristne solze so znak samopomilovanja, zato so med take solze šteli: solze strahu, solze jeze, solze sovraštva, solze užaljenosti, solze nemoči in občutka bolehnosti. Tu človek kroži le okrog samega sebe, smili se sam sebi in joka kot už...