»Za tisti dan ali uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče« (Mr 13,32).

Po smrti moje ljubljene mame se me še globlje dotaknejo besede in razmišljanje o večnosti. V teh petih mesecih, odkar je ni več med nami, sem večkrat pomislila na to, da bi se morda lahko zgodil drugi Jezusov prihod. Le kako bi bilo? Bi se združila z vsemi, ki so mi dragoceni? Upam in si neskončno želim. In ko prebiram današnji evangelij, zopet ne dobim jasnega odgovora. Ravno nasprotno – rojevajo se vprašanja, odgovorov pa ni, zato sem se odločila in zaprla Sveto pismo, ko je pozvonilo. Obisk. Dva moška, dva teologa. Kot naročena. Seveda sem jima takoj predstavila svoj problem in dobila sem kratek in jasen odgovor: »Ženska, veruj. Potrebna je vera.« Veruj, da za prihod Sina ve samo Oče. Veruj in zaupaj, da večnost napolnjuje, da je Ljubezen. Veruj, da ti bo lepše kot tukaj in da ti ne bo nikoli dolgčas. »Torej mi ne preostane drugega kot to, da vsako jutro ozavestim v sebi resnico...