Kot učenec, kot učitelj in predavatelj, kot oče šolarjev, kot pisec učbenikov, kot načrtovalec (učnih programov, maturitetnih katalogov idr.) …, sem pogosto spoznaval, da razmere v šolstvu – in posebej pri pouku slovenščine – nikoli niso idealne. Tudi danes je v njem marsikaj potrebnega kritike, vendar pa tudi marsikaj vrednega pohvale, zato se ne strinjam ne z “belim” ne s “črnim” posploševanjem posameznih primerov, posebno če mi strokovni premislek pove, da izpostavljeni (hvaljeni ali kritizirani) primer sploh ni “bel” oziroma “črn”.

Pred leti je nekaj uglednih babic javno razglašalo, da je slovenščina v naših šolah najbolj nepriljubljen (celo osovražen) učni predmet; to da so izvedele od svojih menda zelo bistrih vnukov. Resna strokovna raziskava pa je ugotovila, da se slovenščina po priljubljenosti seveda ne more meriti s predmeti, kakršen je npr. športna vzgoja, da pa je njena priljubljenost v okviru Slovenije primerljiva s priljubljenostjo drugih “resnih” predmetov (...